V permakulturi velja pravilo, da najprej začnemo pred hišnim pragom, šele, ko imamo hiši najbližje zemljišče “pod kontrolo” se pomikamo navzven. Pravzaprav bi morali začeti že v sami hiši, v coni 0, vendar le kaj je zabavnega pri pospravljanju stanovanja 😉 !? Zato gremo kar takoj ven na vrt, v cono 1, kjer se nahaja najbolj intenzivno obdelano zemljišče. Moj vrt je tako majhen, da praktično vse spada v cono 1, čeprav bi gozdni vrt po definiciji nekako najbolj pasal v cono 3. Gozdni vrt “na Mlakah pod Mežakljo” pa recimo še najbolj paše v cono 4, ker ga obiskujem le nekajkrat mesečno.
Že odkar pomnim je bil na tem vrtu sadovnjak. Nekaj starih dreves sem podrl in jih zasadil še več. Med sadovnjakom in gozdnim vrtom ni ostre meje, sadovnjak je ponavadi nasad visokodebelnih sadnih dreves na kar veliki razdalji pod katerimi raste trava, ki se jo redno kosi, drevje se ponavadi obrezuje oz. so krošnje oblikovane po meri človeka, kakšnih drugih rastlin pa tam ponavadi ni. Gozdni vrt pa je mešanica sadnih in drugih koristnih dreves, ki so nasajena tako, da se krošnje stikajo. Rastejo drevesa vseh velikosti, od največjih kot sta oreh in kostanj, srednjih kot so jablane in hruške na sejancih, pa sadno drevje na pritlikavih podlagah, nižji od njih so užitni grmi, pa vse do talnih pokrivnih rastlin in zelišč. Ob najvišja drevesa pa se vzpenjajo užitne ovijalke, recimo kivi in trta, ki jih ponavadi vidimo le ob pergolah in drugih opornih strukturah, da bi plezala po drevesih pa zelo redko.
Po eni strani bi lahko rekli, da je gozdni vrt zelo intenzivno obdelovano zemljišče saj moramo splanirati, nasaditi in vzdrževati vse te raznovrstne rastline. Vendar, ko vse to zasadimo in prepustimo naravi se zgodi nekaj fenomenalnega. Rastline postanejo samostojne in količina našega dela se v naslednjih letih bistveno zmanjša, vrt pa vseeno buhti od rasti in užitnih plodov. Drevesa, ki smo jim dovolili razviti svojo naravno obliko krošnje, ki je za večino sadnih dreves v obliki sredinskega vrha, praktično ne potrebujejo obrezovanja, vrh raste v višino, nato pa se povesi proti jugu in bohotivka na nasprotni strani debla začne ustvarjati nov vrh. Drevesa resnično znajo oblikovati svojo krošnjo, le zaupati in dovoliti jim moramo to.
Nasploh moramo v permakulturi vsa “pravila”, recimo cone in faze načrtovanja, jemati zgolj kot vodilo nikoli pa se jih rigidno oklepati. Masanobu Fukuoka, človek, ki ga v permakulturi postavljamo ob bok Mollisonu in Holmgrenu ima popolnoma drugačen pogled na gojenje rastlin. Medtem, ko Mollison in Holmgren k načrtovanju in implementaciji pristopata zelo metodično in načrtno, Fukuoka zavrača vse človeško znanje na tem področju kot nepotrebno in zagovarja pristop minimalnega vmešavanja v naravo. Je pa zanimivo, da čeprav so njihovi pristopi popolnoma nasprotni so rezultati na koncu enaki. Na koncu pridemo, do ekosistema, ki je v ravnovesju z naravo in zato daje obilne pridelke z minimalno truda. Končni rezultat je v obeh primerih enak, Užitni Permakulturni Gozdni Vrt.
Več o načrtovanju tega konkretnega gozdnega vrta pa na mojem osebnem blogu.
Užitni Permakulturni GOZDNI VRT 